Zjokala sem se,
ko so me takoj
po ločeni popkovini
prvi užgali po riti.
To je bilo takrat,
ko še nisem videla,
ko je bilo vse še megleno,
šumi so me privlačili
in obraz se mi je nasmejal.
Danes sem čedalje
bližje odhodu,
ko se vsa zgodba konča
in pripravljena je krsta
ki.je zaradi dolgega
čakanja že iz mode.
Tudi oprava bo socialna.
In tokrat ne bom jokala.
Zdaj vidim,
a kljub temu
še vedno ne razumem.
A tepejo me kvečjemu
še z besedami krutosti,
zrastla sem
in se dvignila
nad njihove pete.
Odpiraš vseh nas neke slutnje,
ki so prisotne kot naše sence
ne vidimo jih s pogledi,
a vemo da so tu nekje
največkrat izza nas.
Nekaterih stvari,
občutkov ni mogoče videti,
da se jih pa čutiti
kot občutek, ki ne vara,
kvečjemu včasih je
preveč kritičen.
Drugače življenje
obstoj z začetkom
in koncem.
Lepo bodi Tomi
hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!