Pozdravljena, suverena,

pesem mi je zelo všeč in zdi se mi, da vsi kdaj občutimo ta strah pred vsem zapisanim, ki pritiska na nas iz davnin. Zaključek pesmi (zadnja kitica) se mi zdi, da malce preokrene fokus pesmi. Kaj meniš o tem, če bi jo izpustila?

Lp, Ana

Hvala, Ana.
Prebrala sem jo večkrat in spomnim se kako je ta pesem nastala. Stara je namreč skoraj 20 let, tako kot večina njej podobnih, ki sem jih ravno zaradi spominov ob branju svojih pesmi iz preteklosti objavila. 

Zadnjo kitico doživljam kot vrhunec pesmi, saj razkriva, da se najbolj bojim spoznati od kod strahovi iz zgornjih vrstic prihajajo, oz. bojim se srečanja s svojimi občutki iz otroštva.

Glede na to, da je v predzadnji kitici tudi ta strah nakazan, bi lahko torej tale eksplicitni konec tudi izpustila.

Lp, Suverena

Suverena, seveda, saj veš, pesem je tvoja in ti odločaš o njej, mi samo nudimo drug, bralski pogled, za katerega sploh ni nujno, da ga upoštevaš. Morda pa bi samo malenkostno spremenila zadnjo kitico, da bi bolj naravnost poudarile to, kar super razdelaš v prejšnjih kiticah:

Bojim se da čitam
svoje nesigurne
dečije korake
i da otkrivam da
lepota njihova
je su rezultat
nedosanjanih
nikad odživljenih
dečijih snova.

Kaj meniš?

Lp, Ana

Razumem, Ana.
Kot avtor ne morem vedno začutiti kako bralec doživlja pesem, zato mi je tvoj komentar v veliko pomoč, še posebej za pesmi ki so tako stare, da jih ne morem več kritično prebrati, saj so mi že "vgravirane" v uho.

Bom še enkrat prebrala to pesem, spet jo začutila, in poskusila primerno popraviti.

Še enkrat hvala za čas in energijo ki si jo vložila v oceno te pesmi.

Lp, Suverena