Sestra, čemu ta nemir?
Kam greš, brat? Grmade strahu
galopirajo navzdol po gluhem polju

(Se reke vračajo

k svojim izvirom
ali pa s strašnim molkom pokajo
zemeljske kosti?)

Vrtinčijo se nevidni koraki,
kreda noči izginja. Gledam prah
in ne vem kaj me tako neozdravljivo boli

Namesto spanja se pogovarjam s sanjami
Kot v iluzijo se razsipava drhteča kaplja

Z opno počasi objemamo molk sozvezdja
razprostrt čez noč, v dnu sveta

Čemu ta nemir, sestra? Dovoli
naj val zdrvi čez najin prod

Toda brat moj,

zakaj se boriš

sam s seboj?

Jure Drljepan (JUR)