Poslavljaš se.

Odločitev je padla.

Rada bi zakričala, pa ne smem!

Ni dovoljeno kričati.

Srce mi divje buta ob rebra,

kot najvišji valovi ob pečino,

da drobijo nje stene.

Izvablja uničujoč potres,

da vdira najtrši teren in dolbe globoke,

nepopravljive razpoke.

Ustvarja ruševino.

Pakiraš.

Da počistiš še zadnje sledi za seboj.

Rada bi te ustavila, pa ne smem!

Ni dovoljeno motiti človeka med delom.

Telo me žge od plamena, v katerem gorim.

Tesnoba vame reže pečate,

kot živino me žigosa,

da me za vedno zaznamuje.

Odhajaš.

Da za vedno izbrišeš stopinje tvojega obstoja.

Rada bi stekla za teboj, pa ne smem!

Ni dovoljeno teči.

Moj želodec se obrača.

Grenka tekočina mi zaliva ustno votlino

in zgrudi moje telo.

Nevidna roka bolečine me grabi za grlo

in stiska...   stiska...  do popolne neprodušnosti.

Svet se vrti vse počasneje...   počasneje...

Vdih.

Iztegnem roko v praznino.

Moj pogled še zadnjič ujame tvoje oddaljujoče se žaromete,

potem težke veke za vedno pokrijejo moje oči.

Izdih.

Neni