Glasba me omami

in naenkrat se znajdem

sredi polnega plesišča.

Začnem se vrteti ob ritmu čudovite pesmi.

Malo naprej, pa malo nazaj in obrat...

Uživam.

Vsem sem zanimiva.

To čutim, ko se moje oči

nehote spotaknejo ob vsak pogled,

ki si želi neopazno čepeti na meni.

Všeč mi je, da sem opažena, da živim.

Zato ponosno nadaljujem svoj ples.

A njihovi pogledi več ne skrivajo svoje radovednosti.

Preveč jih je in vse bolj predrzni so!

Z vsakim novim plesnim korakom se bolj odmikajo od mene,

vse dokler se ne znajdem v centru plesišča kot solistka.

Moje roke so čudovite!

Z njimi ujamem vsak ritem,

naredim vsak obrat,

da lahkotno sledim pesmi vse do konca.

Nato se hvaležna,

da še lahko plešem,

čeprav svoj ples,

počasi odpeljem s plesišča.

Za seboj puščam le črne ozke sledi...

Neni