kdo mi venomer pod noge
podlaga strma tla
kjer zdrsava korak
in se spotikajo stopala?

kdo je ta
ki v moja ušesa usmerja
čudne besede
nerešljive uganke in včasih
žaljivke ki se v glavi sučejo
in sintetizirajo nemir?

katera beštija
mi dela senco in zapira
oči ki so komaj kdaj
še zmožne videti lepo
nepokvarjeno dušo?

ko se gladina zbistri
v nestrpnosti da bom
pred seboj ugledala ta stvor
in mu napela nekaj krepkih

zdaj zdaj –

okameni obraz v zrcalu
 

modricvet