ustnice
našobljene
v ozki O
napet obraz
pogled šviga
nagib telesa spremlja
drvim
prostor se odpira
brez škripanja
drsi
skozi zavedanje
piš dogodkov šumi
mimo
in skozi
umirjam
lovim misel
ujamem z lahkoto
packa?
ne
le senca
huškne čez
zvenim hitrost
v dotiku
ukrivljeni listi
zlomljeni cvetovi
groba misel
kot luknja na cesti
obidem
ali udarim
če sem prepozen
asfalt je zvit
luknje so zvite
zavite so v preteklost
spredaj so prehodi za pešce
posamezniki so pomembni
množice nimajo duše
vrh klanca
nepomemben obrat na poti
med prihajanjem (spoznati)
in odhajanjem (umreti)
kar je lepega
je krog
grič
zavoj
prsi
kolo
pot pride okrog
ustnice
našobljene
v poljub
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Novak
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!