Vsi zaspijo

v noč utonejo- duše zgubljene!

Težke od skrivnosti,

ure so odprto morje

pogledam zdijo se brez konca.

Odprem okno

nagnem se

veter čutim na obrazu.

Vidim pijance kako se nagibajo

nagibajo se cvetoče krošnje

ostanejo prazne steklenice

in mrtvo listje ob robnikih.

Prižgane luči v sobah

prižgane luči ob cesti

v avtomobilih.

Komaj zaspim

že nabira se jutranja megla

kmalu oči odprem.

Stisne me v pljučih

težko diham

odeja me ne greje.

Priprto okno

tišino slišim previdno po hodniku stopa

 nobenega ne prebudi

Zunaj možje v zelenih delovnih oblekah

glaževino in listje na smetišnico pometejo

čistilka odžene jo – tišino- s svojim vozičkom

ko ostali  spijo.

Pogledam na mizo

neuporabne stvari

mrtve ležijo.

 Podčrtana knjiga

zasušena kavna usedlina

cigaretni ogorki

vse je mrtvo.

spuščene žaluzije skoznje

 prikradejo se sence.

Melanholija- rahločutna igra senc

 v duši .

Station