zgradil bi si hišico nekje ob potoku.

še raje ob tolmunu.

vsako jutro bi nase navlekel preširoko krojene hlače.

ko bi zjutraj prestopil prag

bi se tvoje oči razvedrile na goratem obzorju.   

soproga bi ti bila ljubeča žena in in skrbna mati vajinih treh otrok.

v mislih imaš eno ki bi jo oženil

nežna je kot meta iz cvetja v jeseni.

seveda pa zdravega srca.

blagoslovljena bi zaživela skupaj.

glede na srečo

ki spremlja tvojo kri

bi se verjetno obrnilo drugače.

omožil bi ono drugo meto.

iz samorastnikov.

ki bi na zimo namesto tebe zaklala prasca.

in krulila nate kadar bi se godrnjav privlekel s šihta.

bilo bi tako ali drugače.

če ne bi bilo kot je.

zjutraj ko zabuči življenje

ti starikav obraz nazdravi s kavo.

saj veš

da je brez pomena.

ampak vedno znova ugibaš:

kako se imenuje rdeča cvetlica. z ljubeznijo izrisana na skodelici in krožniku.

pogled temnih oči

te očitajoče greje.

brezno