Tuš mi je všeč, me pa zanima, si namerno uporabila v prvi kitici tako razsekano postavitev besed v verze (ne po pomenu, nekako po inerciji?), v drugi pa so verzi pomensko sestavljeni? Oprosti za radovednost, ampak nekako nisem dojela razloga za tak zapis.

Lp,

Ana

Ana, hvala za opažanje in vprašanje. V prvi kitici sem želela doseči nekakšno spontano prelivanje, prosto prehajanje iz sintagme v sitnagmo. To prelivanje pa, začuda ali "začuda", bralni tok bolj zaustavlja kakor pospešuje, saj nova vrstica nekako nakazuje, da bi se oko moralo vrniti na prejšnjo mesto in vzpostaviti novo branje, ki zajema novo besedilo. Kot preveč na/razmočen papir, ki se začne gubati in na določenih mestih, barva začne zastajati pred valom, pa se s čopičem ali gobico vrneš, da tisto mesto izgladiš ali rahlo popivnaš. V prvi kitici naj bi šlo doživljanje, ki se prenaša s papirja na lirični subjekt, v drugi pa bolj v obratni smeri. Nekaj takega, bi rekla :)

ulala ...

pesem me je vlekla, da se nisem niti utegnil vpraševati  kako to ...  zakaj  ali zaradi česa, preprosto me je nesla . Naravno sem se zibal po njej potem še večkrat, da izoblikuješ "intervale doživljanja" pesmi + njenih kosov notranjosti - spet do celote, ki pa spet kot na začetku- prvinsko nosi (govorim zase- logično).

temu jaz rečem več kot super pesem! ko je prostor za ostale, naslednje, začetne ... "težje" misli nekje zadaj in ne povrhu pesmi.

pesmastična!

lp,

Jure

prši :)

Hoj, Ruj, lepo si se predal toku pesmi. Če prvo kitico bereš z enim dihom,  pa celo steče ... (če se pač nisem navadila na branje:)

Y, sploh če ga pihneš:)

Pozdravček, spet mičkeno iznad obzorja ...