Polnoč je,
udarce štejem.
Na mokri ulici
se je svetilka podvojila.
List magnolije
počiva sredi luže.
Veter je obstal,
nebo nad strehami visi.

Stojim ob oknu,
iščem po pročeljih:
luči ni.
Morda še kdo v temi
sam, prazen in brez misli
čaka, da se postelja shladi,
da mu prepevanje dežja
spet vrne spanec,
da morda
se v sanje izgube strahovi.

daya