Jojme, jojme,kakšna zmeda!
Lukec izpod čela gleda.

Kdo mi je po sobi šaril
in ves ta nered ustvaril?
Nič ni tam, kjer je bilo,
Kako naj le prenašam to?!

Kje so moje nogavičke,
kje copatki, rokavičke,
lego kocke, barvice,
risanke in knjižice?

Prej je vse tako lepo
kar na tleh okrog bilo.
Če sem kaj potreboval,
sem pogledal in pobral.

Najbrž mi je mamica
vse v predale spravila,
vse v police mi zložila,
okna, tla mi je pomila.

Zdaj je srečna in vesela.
Koliko imel bom dela,
da spet uredim stvari,
pa prav nič je ne skrbi!

daya