Ko sem v veter skrila krike,
ki so iz mene vreli,
prebarvala sem temne slike,
šla v čas bolj beli.

V času belem, dojemljivem,
se v oblaku skrivam, 

čakam v hladu sprejemljivem,

blatno sled izmivam.

Sem porušila pregrade.
So na strah mejile?
Morda so se le iz navade
v sanje pretopile?

Sem prezrla sled nesnage,
ki je izvir kalila;
sem že vse krvave srage
dvojnosti izmila?

Nisem! Čutim dušo tleti ...
Pesem, v pesek sprana
narekuje mi goreti,
le na pol prebrana.

Ne sprašujem več, kako
te hočem in zakaj.
Topli veter krike vrača:
Moram v najin čas nazaj!

Lidija Brezavšček - kočijaž