[b][/b]

Jočem in sama ne vem zakaj,
želje so še neuresničene,
vse me za kratek čas zaslepi.
Čas beži,
kot ti, ki te ob meni ni.
Skozi okna prodira rdečica jutranje zarje.
V duši čutim nekaj posebnega,
nekaj lepega, veličastnega...
Za hip pomislim le nate.
Kar stala bi pri oknu in
pila bi od lepote jutranje zarje.
Jesensko listje v čudovitih barvah spremlja
sprehod moj.
S svojim šelestenjem
in ob malo močnejši sapici
se poslovi od dreves nekaj novih listov.
Na sadnem drevju so ostanki
neobranega sadja.
Kako lepo je,
kot da je zame nov dan;
lepota narave-
kot sveža duša.
Vedno zdi se najlepše,
vendar ni,
začutiš tugobo takoj,
le čemu....?

helena r.