Predstava je končana,
publike ni več
in sama zdaj
sedim pred ogledalom.
Maske si ne brišem,
saj je zdavnaj več ne nosim.
Zdaj le sebe še igram.
Vloga majhna, stranska, skromna,
besedilo vsak dan krajše,
oder je vse manjši,
scena se več ne spreminja.

Jaz pa se še trudim,
da ostanem v igri,
da edino vlogo še izpeljem
in morda požanjem
še kratek aplavz.
Nekega večera
me ne bo na oder
in tega nihče
ne bo opazil.

daya