Sive podobe
prekletih duš,
ki so vse hotele zase.

Hčere teme,
podložne milosti svetlobe
in volji vetra.
Razpirajo netopirja krila
v moraste sanje,
s kremplji grabijo
za pete korakov,
v temnih votlinah vesti
znašajo razmršena gnezda
iz zgrešenih poti,
v okostenelih rogovilah zavisti
se jim trgajo sprhnela ogrinjala
sanozadostnosti.
Sestradane, žejne miru,
ki so ga nekoč zavrgle,
živijo v ostrinah strele,
zaman hlepeč
po usmiljeni kaplji dežja.

daya