Rosa na šipi vagona,

zunaj je noč.

Utrinjajo se kratki preskoki misli,

kakor zamegljeni švigi

redkih svetilk, odetih v tančico.

Vem, da niso sanje.

Spomini so. Resnični.

Iz pretekle prihodnosti.

Tvoji čudoviti

VOLJNI LASJE,

drzno vihravi v vetru,

tako neresnični,

tako čarobni.

Dražijo prste,

da zaplujejo vanje.

Roke. In prstan

z zelenim žadom.

Kot večnost, ujeta v ledenik.

V njem prepoznam oči.

Zamižim, očaran.

Naj se podoba vtisne v veke.

Dežuje.

Svetlo moder plašč je premočen.

Vsa si premočena.

In izginjaš.

Kot barva iz slike

odtekaš

skozi rešetko v tleh.

Kal želi predreti tančico,

suva, kot svetloba.

Življenje ne sprejema ujetosti.

Bori se na smrt.

Na nebo se tihotapi sij,

prihajamo v mesto.

Tukaj nekje,

v dobro skritih kotičkih teme,

živim.

Sam.

Od nekdaj. 

Milan Novak