(Travestija po III. spevu Dantejevega Pekla)

 

 

»Tu skozi pot te pelje v take kraje,

kjer bo zbledelo upanje vsakdanje,

ki te mladostnika morda navdaja …

 

In kdor že vstopaš, pusti vsake sanje,

saj stavbo to so le zato zgradili,

da rešen bil problem bi – stanovanje.

 

Če v skrajni se zatekel sem boš sili,

od tu ne spravi prošnja te nobena,

usode boš ujetnik ti nemili!«

 

Vodnikova beseda zatemnjena

v uho me zbode, k njemu se obrnem:

»Le kakega ti stavki so pomena?«

 

A moj vodnik, kot da mu misel utrnem

razumno de: »Le pusti vse dvomljenje,

usodo teh ti spotoma razgrnem.

 

Kot boš spoznal, tu našli so življenje

ljudje še mladi, krepki, polni sile,

ki jim bledi tu vsako koprnenje.«

 

Njegove roke mojo so ovile,

ko pa je uzrl mi čelo zaskrbljeno,

me njega še oči so ohrabrile.

 

Nato vstopila sva; nezaželeno

pred naju neki človek se postavi:

»Od kod pa vidva tukaj?« vpraša leno. 

 

A moj vodnik na kratko ga odpravi:

»Prišla sva s privoljenjem v te prostore,

zato naprej kar spi in več ne gnjavi.« 

 

Vratar pa: »Vsak, ki priti semkaj more

in hoče kogar koli obiskati,

če ne odda osebne, dalj ne more.«

 

In morala sva mu osebni dati.

A komaj par korakov sva naprej stopila,

že morala sva spet pred drugim stati

 

in usta njega so tako zavpila:

»Ej, vidva, kdo vaju sem je spustil,

obiskov ni, nazaj se bosta obrnila!«

 

Začudeno pogledal sem, izustil

kdo neki je besede te osorne

in se v pripovedi mu ves prepustil:

 

»To je upravnik hiše te prostorne,

ki z drugimi prilašča si pravico,

da duše tu bile bi bolj pokorne.

 

In tukaj, kakor oni, ki v samico

so vtaknili jih, ker storili

ostalim nedopustno so krivico,

 

živijo zdaj. A znaj, da zagrešili

nič niso tega, kar se nizko ceni,

a so zdaj tu, ker so se zaposlili.

 

Če pa boš priča nenavadni sceni,

ki morebiti se bo tu zgodila,

naj bo ti v mislih, da so utesnjeni,

 

izbruhne pa le kdaj mladostna sila,

ki išče neutešena si prostranstva

pač v želji, da utesnjenost bi zdrobila.«

 

»Zakaj potem,«  povzamem, »ta strašanstva

doživljajo, če kakor vsi ostali

vršijo ustvarjalno vsa poslanstva?

 

Zakaj pa niso kje v soseski dali

jim stanovanj, ki prav obširno jo gradijo,

zakaj so brez sočutja semkaj jih poslali?«

 

A moj vodnik: »Ker eni raje spijo…

Kljub temu, da zato so odgovorni,

ne briga jih, saj sami ne trpijo.«

 

Tako ob govorici kar zgovorni

sva končno se v nadstropje napotila

in znašla v avli se precej prostorni.

 

A sredi nje je mladcev gruča vpila

v jezikih raznih, se zmerjala, klela,

prerivala se, ravsala in bila,

 

da hrupa polna je bila soseska cela.

»Kaj to pomeni?« se nanj je spet oprla

radovednost moja. A on: »Ker ta krdela

 

se ob programu je docela sprla,

ker vsak bi tisto le oddajo gledal,

ki njihova jo govorijo grla.«

 

In res na hodniku med njimi sem zagledal

ekran, ki je le večal hrup ta nenavadni,

ki nenavajenemu sluhu je presedal.

 

»Vodnik,« mu dem, »zapustil rad bi jadni

prizor…« Že sva v prostore višje spela.

Ob poti pa, kot bi umetniki ekstradni

 

ustvarili v izbruhu svoja dela,

bile porisane, zamazane so stene,

na tleh ogorki – slika nevesela.

 

Naenkrat pa nek smrad udari v mene,

da moral sem z roko si nos mašiti.

Ko vidi mojster, koj mi razodene:

 

»Da mogli vsaj bi glad si potešiti

na hodnike so kuhinje jim dali,

najlaže je tako problem rešiti –

 

in to kar v nos te bije, tu se pali.«

A jaz: »Res misliš, da je to rešenje?«

»Kje pa, s tem le prepire so izzvali.«

 

Ko se povzpneva višje, spet grmenje

s prostora nekega uho je napolnilo.

»Le kakega izbruha spet je vrenje?«

 

Korak vodnikov tja je napotilo,

v okrilju njega sem za njim koračil;

odprl je vrata, ugledal sliko sem nemilo.

 

Ti tu, kot da se um jim je pomračil,

so trli čaše, polivali, pili

in drli se, kot bi jih ´z kože slačil.

 

Vodnik mi de: »Ne vprašaš, kaj jih sili

v početje to? Nič se ne boj do njih stopiti

in stiske vse ti bodo pojasnili.«

 

Nekdo, ki slišal je vodnika govoriti,

še preden sem pristopil, je z razlago

začel: »Eh ti, ki sem si moral priti,

 

mar res pošteno ti ime ni drago?

Mi vsi, po teh prostorih naseljeni,

že dolgo ob ime pošteno smo in blago.

 

Tu k nam obiski niso dovoljeni,

le policaji smejo prosto tod hoditi,

kot da smo v ječi tukaj zatemnjeni.

 

In kljub temu, da znamo zaslužiti,

usodo našo drugi nam krojijo,

mi smemo le v tovarnah se znojiti

 

in čudno ni, da živci popustijo,

ter da sta priči takemu izbruhu,

tako napetosti se v nas sprostijo …«

 

Končal še ni, ko kot vulkan v izbruhu,

so policaji že po njih mlatili –

po plečih, hrbtu, glavi in trebuhu.

 

Vodnika vprašam: »Zakaj jih nagonili

so brez sočutja, kot da so živali?«

A on: »Ker vejo, da se pritožili

 

nikjer ne bojo. Če pa že iskali

bi si pravico, bi jo brez uspeha,

ker takih ni, ki z njimi bi držali.«

 

Spet jaz: »Edino to bi mi uteha,

da roka tvoja tod me več ne vodi,

kjer toliko dogaja se krivic in greha;

 

kar sem doživel, v glavi se mi blodi.«

Nato k izhodu sva se napotila

in zunaj, kjer svobodno sonce hodi,

izmučenost je v spanec me zavila.

valjo