Kako iz bežnega pogleda

v prelepe oči

nastane zavesa hrepenenja.

Ujeti žarki v modrino pogleda

samo rahel sunek vetra

z naježenostjo prerivajoč skozi

goste trepalnice

rahlo ovite v nežnost zasanjanosti.

Kako trenutek odigra skozi strune

svojo usodno pesem

ki se napleta skozi globočino zavitega upanja.

Mimohod časa

ustavljen pred kapelo

na kolenih

prosi.

Korak majav

med skalami igrivosti

usodno prestopi

zarito trdnost časa.

Izzvan napad čustev

pomirja melodija iz doline

zvok vetra, ki potuje onstran

visokih gora

zaigra

najlepši spev.

Kako z lahkoto vzklije Ljubezen.

Sandra Kocijančič