ob potoku,

meni pa se zdi brezzoba opravljivost, ki grize besede, izvrstna slika, ki transcendira pravila stavčne analize in ekspresionistično (pravzaprav kubistično) navrže pomen.

Povsem jasno je, da se lahko pritožimo nad tem, da opravljivost ni brezzoba. Ravno tako se lahko pritožimo nad pomanjkanjem perspektive v Mirojevih slikah.

V meni je ta večpotezni prenos v hipu spravil stvari na svoje mesto:  starke se hranijo z grizenjem besed opravljivosti, ker same ne zmorejo več akcije. 

lp, gnu

:) zanimiva razlaga, s katero se moram strinjat. vidiš, meni se sploh ni pomislilo o prehranjevanju z besedami opravljivosti. kot bralca me je takoj potegnilo v skrajne možne posledice opravljanja.
dvopomenska brezzzobost, ki grize, se mi je sicer zdel všečen kontrast, ki se lepo bere, a zaradi besed v tretjem verzu čisto ne zadane smisla. me pa zanima, če je tudi ob potoku imela v mislih tvojo razlago, glede na to, da je prej omenjala, da  ji grejo ob tem početju stark lasje pokonci.

tole se mi zdi lep primer, kako se iste besede da prebirati na precej  različne načine. in o tem, kako neko temo speljati v različne smeri.

lp

Gnu in Brundo,

saj pravzaprav ne znam pojasniti...v trenutku je prišel, tale haiku, kar zapisala sem ga. In sem imela takoj občutek, da je dober, čeprav skoraj grozljiv in žalosten. Da je vse prav.Šele ob reakcijah na portalu sem začela analizirat in vem, da je vsaka pripomba po svoje prava...tale tvoja, Gnu, na prvi pogled izgleda zelo drugačna, pa je le kvantna dvojčica moje energetske razlage...se mi zdi.

Bolj kot vsa razmišljanja me očara misel, kaj lahko naredi nekaj besed. In ker mi besede pomenijo zelo veliko, vem, da ubijajo in tudi oživljajo, ker pač postanejo meso in prebivajo med nami :)

In beseda ni konj , a tudi je ;)))

Res, poezija je lahko mavrični prostor, ki povezuje, če le dopustimo...In ker smo res vsi del iste energije, ni nič hudega, če jo čutimo, vidimo, živimo na svoj način.Zato res hvala prav vsem, oktu še prav posebej, ker mi je na nek način pripeljal v tovrstno poezijo, ki se ji komajda  zapomnim ime...senryu... ;)

Rekla bi še, da so točke in podčrtanke nekaj zanimivega, pripombe pa vedno dobrodošla bližina druge opcije neke duše...Vendar, prav je, da vsak živi na svoj način in da si vendarle sledi, če s tem ne ranjuje drugega in če tako čuti...

..In pesem je življenje...na svoj zelo globok način...

Lepo vaju pozdravljam, ob potoku

ob potoku, ja, prav večplastnost pesemi me je pozneje (po moji prvi dani pripombi) prepričala. Senryu pa naj ne bi bil grozljiv ali žalosten (malo neustrezno  si izbrala izraza v zgornjem komentarju), pač pa rahlo ciničen in črnohumoren, kar tale tvoj na vsak način je. ! To pa grozljivost izključuje ( za opisovanje takih slik imamo na voljo formo  imamo kruiku ;)

  LP, lidija