brazde življenja
plešejo po mojem licu
globoke trde brazde
trdi natiski na rokah
božajo majhne cvetlice
nežno a brez občutka
rane v srcu
krvavijo počasi kapljo za kapljo
a se veselijo
življenja
bodočnosti
lepote
komu naj povem
da sem samo človek
ne stroj ne žival
morda tebi veter
morda tebi reka
morda tebi sonce
ne povedal bom zemlji
ki počasi lomi mojo krsto
Kar pretrese tale izpoved in misel, da je veliko takšnih in podobnih razmišljanj, ki na nek način odprejo pore, ki bolijo, tiščijo in želijo, da se jih predre. K sreči je tu tudi poezija, ki še kako odpira ranjeno, je tudi pobiralka, nabiralka strupov in ognojkov, ki se nabirajo v nas, na nas, ja, še sreča, da se zlijemo.
lp, ajda
hvala ajda res sem vesel če se koga dotakne moja pesem najbolj me pa veseli da sem dobro bran na pesem.si to mi pomeni več kot podčrtanke
lp mojmir
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mojmir
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!