Telesa belina jemlje mi vid.
In tanke ročice iz vetra nihajev...
Odkod so se vzele? Niso privid?
Oči so je željne, nje bokov trzljajev...
Otipam ji kožo, je gladka in hladna.
Je bela je sijajna, je čudeža tajna...
Njen sok je omama, je sladek, kot mana.
Ko roj se življenja napaja, njih hrana.
Pobožam ji brste, življenju nazdravim...
Spomladi odenem jo z repki strasti,
oblečem z zelenja jo nekaj plasti.
Nebeška, kot nektar v cofkih slasti.
Jeseni, ko ni več ljubimcev,
odenem v zlato jo, Brezo devico.
V plesu vrtincev jesenskih se sleče,
in s tanko belino pozimi prevleče.