Ja, saj se mi je zdelo, da to z naglasi ne gre tako enostavno!
:))

Hej, kaj si mislil s tem:

"Poskušal sem doseči 16 zlogov"?

zlogov je vendar po 11 (v originalu sem se trudila za jambski enajsterec)

In tisti moj predlog z "baš"

da- ćeš- baš- sve- na- svije-tu u-či-ní-ti

je bil pa samo zato, ker sem "svijetu" pripisala samo 2 zloga (svije-tu), kar vem, da ni prav, poskusila sem pač brati v pravilni stopici, ampak zdaj vidim, da to itak v celi pesmi ne gre!

Jur, še enkrat hvala, da si se lotil tega oreha in fajn ti gre.

LP, Lidija

Ja, seveda - 11 zlogov.
Tipkarska napaka.
Sorry

JUR

Pesnik /Sigi/

Oziraš se.
Naprej. Levo, desno.
Pišeš o vetru, rožah,
domačih živalih.
O času, sociali,
obstoju.
Ljubezni, ženskah, seksu.
Nekje zadaj
pa te nekdo gleda.
Piše o tebi,
človek.



Pjesnik

Osvrćeš se.
Naprijed. Lijevo, desno.
Pišeš o vjetru, cvijeću,
domaćim životinjama.
O vremenu, socijali,
postojanju.
O ljubavi, ženama, snošaju.
A negdje odzada
te neko gleda.
Piše o tebi,
čovječe.

Hvala breza, super je! :)

Hmm, edino nekaj sem opazil.

O ljubavi, ženama, snošaju.

slo: Ljubezni, ženskah, seksu.

Tisti "o" je nujen zaradi slovnice? Ker če ni, bi mi bilo ljubše, če o odpade.

Je pa to malenkost, tako da niti ni pomembna.

Lep pozdrav,
sigi

Pesnik - Sigi

Oziraš se.
Naprej. Levo, desno.
Pišeš o vetru, rožah,
domačih živalih.
O času, sociali,
obstoju.
Ljubezni, ženskah, seksu.
Nekje zadaj
pa te nekdo gleda.
Piše o tebi,
človek.




Poeta.

Torni la testa.
Avanti. Sinistra, destra.
Scrivi di vento, rosi,
animali domestici.
Di tempo, sociale,
esistenza.
D'amore, di donne, di sesso.
Da qualche parte indietro
qualcuno ti guarda.
Scrive di te,
uomo.

Waaaaa, zakon :) hvala!

Dan brez - kočijaž

nekoč je bil dan
površno precejen skozi režeče se gaze
odtrgane od plahte zanesenosti

en tak dan
nedoločno lenoben in upajoče poskakujoč
med polnim včeraj in mogočim jutri

še kar prijazno odštekan
in tolažilno pokroviteljski
reven
raven
malo sončen
malo bolj votel

to je bilo danes

nikakršen dan za pisanje pesmi





Giorno senza

una volta e stato il giorno
teso superficiale attraverso le garze di rido
strappato da trapunta romantica

un giorno cosi
pigrizia vago e sperando saltando

abbastanza gentile pazzo
e consolando patronatico
povero
piano
un poco solare
un poco piu vuoto

questo era oggi

nessun giorno per scrivere la poesia



samo poskus.
dvomim, da je vse prav.
besedne zveze kot nedoločno lenoben... dvomim da so. :)
bi bila vesela, če bi kdo popravil.
Lidija? :)

lp S.

U, super, Serigala. Meni se bere odlično- veš koga lahko poprosimo, naj malo pregleda tale prevod?


Legyja!

:)))
On mi je že enkrat svetoval pri neki pesmi v italijanskem jeziku. Ma, se mi zdi, da ne bo našel dosti kiksov ...

?
Legy, te lahko prosim?

Serigala, hvala.

LP,Lidija

Ja, Legy, prosim! :D hehe

Lidija, ni še končano ;) hehe

lp S.

Tole svojo pesem bi preveril. Tisti, ki znate boljše bosanski jezik od mene bi prosil za pomoč. Za opozorilo na napake in slovnične nepravilnosti se zahvaljujem.

Lp. DUSANN

OČE
Le enkrat sem bil ponosen nate, Oče
na pogrebu tvoje mame Nure
bila lepa je jesen …
slive obilno so rodile
ko so stali sorodniki ob grobu
ko so stali poleg tvoji prijatelji z otroštva
z baretkami in čibuki
in nihče se ni ganil, da bi vskočil v jamo
čeprav so vsi pričakovali
tisti pogledi …
in ti si skočil v grob
in namestil tiste količke proti Meki
čeprav te mati dala je v rejo
čeprav si hodil bos celo otroštvo
videl sem občudovanje lesketajočih oči
mož z baretkami in čibuki
videl sem trpljenje Bosne
te lepe zelene holme
in čutil bolečino njih
in tudi sam sem občutil bolečino
zavedel sem se, da sem tudi jaz del njih …
takrat nisi pil
takrat si bil močan
takrat si bil pravi Oče
le takrat,
a bil si.
in potem si se klanjal, Oče
čeprav nisi molil od otroštva
si znal.
"Bismillahi – Rahmani - Rahim"
le takrat sem bil ponosen nate Oče
zavedel sem se, da zavozil si življenje
v tem trenutku …
da sem sad tega življenja
a vseeno sem bil ponosen nate …
Oče.

OČE - prevod

Samo sam jednom bio ponosan na tebe, Oče
na sprovodu tvoje majke Nure
jesen je bila prelijepa …
obilno su rodile šljive
kad su rođaci stajali uz grob
kad su stajali pored tebe prijatelji iz djetinjstva
sa baretkama i čibucima
i nitko se nije ganuo, da bi skočio u grob
i ako su svi očekivali
oni pogledi
a ti si skočio u grob
i namestio one daske prema Meki
i ako te je majka dala u posvojenje
i ako si hodao bos cijelo djetinstvo
vidio sam sjajne oči divljenja
ljudi sa baretkama i čibucima
vidio sam patnju Bosne
one prekrasne zelene brežuljke
i osjećao sam njihovu bol
i ja sam osjetio svoj bol
shvatio sam da sam i ja dio njih ...
onda nisi pio
tada si bio jak
tada si bio pravi Otac
samo tad
ali bio si
i onda si se klanjao, Oče
i ako se nisi molio od djetinjstva
znao si.
"Bismillahi - Rahman - Rahim"
jedino tad sam bio ponosan na tebe Oče
Shvatio sam, da si upropastio svoj život
u onom trenutku ...
da sam plod tog života
ali sam svejedno bio ponosan na tebe ...
Oče

Vem - Lea199

vabiš me
pod perut teme

nasmihaš se
hinavec

v mrak zapisuješ
črni scenarij



Lo so

mi inviti sotto
l’alle d’oscurita

sorrisi
ipocrita

noti nel buio
un nero scenario

Hvala Tea!

Zelo sem vesela:)

lp, Lea

Če dovolita, še moja verzija prevoda Leine pesmi:

Lo so

mi inviti
sotto l’alla dell'oscurita

stai sorridendo
ipocrita

nel buio stai scrivendo
il copione nero

Dan brez - kočijaž

Giorno senza

una volta c'era il giorno
superficialmente filtrato attraverso le garze ridenti
strappato dalla trapunta romantica
un giorno cosi
indifinitamente pigro e speranziosamente saltando
tra il pieno ieri ed il probabile domani

abbastanza amichevolmente pazzo
e consolabilmente patronatico
povero
piano
un poco solare
un poco piú vuoto

questo era oggi

un giorno pessimo per scrivere la poesia

OČE - prevod od DUSANN


Živjo, Dušan,

edino napako, ki sem opazil je da iako gre skupaj če je "i ako" je kot v slovenščini "in če", za "čeprav" pa je "iako".

Lep pozdrav!

Hvala ti Milan, za tvoj trud! Bom popravil. Uf, sem se namučil.

Lep dan, DUSANN

Serigala, Legy, krasna sta - v Dnevu brez:



Giorno senza ( prevod:Serigala)

una volta e stato il giorno
teso superficiale attraverso le garze di rido
strappato da trapunta romantica

un giorno cosi
pigrizia vago e sperando saltando

abbastanza gentile pazzo
e consolando patronatico
povero
piano
un poco solare
un poco piu vuoto

questo era oggi

nessun giorno per scrivere la poesia


Giorno senza ( prevod:Legy)


una volta c'era il giorno
superficialmente filtrato attraverso le garze ridenti
strappato dalla trapunta romantica
un giorno cosi
indifinitamente pigro e speranziosamente saltando
tra il pieno ieri ed il probabile domani

abbastanza amichevolmente pazzo
e consolabilmente patronatico
povero
piano
un poco solare
un poco piú vuoto

questo era oggi

un giorno pessimo per scrivere la poesia


LP, Lidija

Končno finiš, zahvaljujoč Beharu.

OČE - prevod

Samo sam jednom bio ponosan na tebe, Oče
na sprovodu tvoje majke Nure
jesen je bila prelijepa …
obilno su rodile šljive
kad su rođaci stajali uz grob
kad su stajali pored tebe prijatelji iz djetinjstva
sa baretkama i čibucima
i nitko se nije ganuo, da bi skočio u grob
iako su svi očekivali
oni pogledi
a ti si skočio u grob
i namestio one daske prema Meki
iako te je majka dala u posvojenje
iako si hodao bos cijelo djetinstvo
vidio sam sjajne oči divljenja
ljudi sa baretkama i čibucima
vidio sam patnju Bosne
one prekrasne zelene brežuljke
i osjećao sam njihovu bol
i ja sam osjetio svoj bol
shvatio sam da sam i ja dio njih ...
onda nisi pio
tada si bio jak
tada si bio pravi Otac
samo tad
ali bio si
i onda si se klanjao, Oče
iako se nisi molio od djetinjstva
znao si.
"Bismillahi - Rahman - Rahim"
jedino tad sam bio ponosan na tebe Oče
Shvatio sam, da si upropastio svoj život
u onom trenutku ...
da sam plod tog života
ali sam svejedno bio ponosan na tebe ...
Oče

JANUARSKI DNEVI /avtor: Franci Novak/

Mraz je danes lahek, kot oblika svetlobe
lebdi v zraku; poslušamo sopenje psa, ki se igra

v globokem snegu, in plešemo s snežinkami v
v visečih, belih vrtovih zime.

V resnici ne ljubimo zimske tišine, le šepetanja,
z belimi ponjavami prekrite oblike stvari;

kot da smo v sobi, iz katere so odšli
vsi stanovalci in so za njimi ostale le stopinje

v mehkem, belem papirju, ki se jih dotikamo
z golimi, premraženimi rokami.

Veje se kot črne ptice vrtinčijo na tla.
Kosmi snega drsijo po gladkih, temnih deblih.

Za hip se ozremo, gledamo lastna, prosojna telesa,
ki so obstala na začetku naših stopinj,

ko v njih pršijo ostri vetrovi in golo, odprto nebo.
Robovi zasneženih krošenj drhtijo od sonca;

nenadoma se sneg z visokih dreves posuje
na naša telesa, dotik neštetih ledenih zrnc

ostane v spominu kože, kot da prihajajo časi
visoke, bele ljubezni; potem te gledamo,

kako se smejiš, ko stopaš v lahne stopinje srn.
Tvoje iskreče se oči mežikajo ven iz snega,

kot da nas vidiš iz nekega daljnega prostora.
Pod našimi toplimi oblekami spolzi neka druga,

svetlejša kri, ko otroci in psi, ki gazijo pred nami,
stopajo v stopinje volkov,

ne da bi nas spraševali.



JANUARSKI DANI

Danas je hladnoća lagana, kao oblik svjetlosti
lebdi u zraku; osluškujemo zadihanom psu što se igra

u dubokom snijegu i plešemo s pahuljicama
u visećim, bijelim vrtovima zime.

Zapravo i ne volimo zimske tišine, već samo šaputanja,
s bijelim ponjavama prekrivena obličja stvari,

kao da smo u sobi koju su napustili
svi stanari, a iza sebe ostavili samo stope

na mekom, bijelom papiru koje dodirujemo
golim, promrzlim rukama.

Na tlu se poput crnih ptica vrtlože grane.
Krupne pahuljice klize niz glatka, tamna stabla.

Za trenutak se osvrnemo, gledamo vlastita prozirna tijela
što su zastala na početku naših stopa,

dok fijuču oštri vjetrovi i prši golo otvoreno nebo.
Rubovi snježnih krošnji drhte od sunca;

iznenada se s visokog drveća strese snijeg
po našim tijelima, dodir nebrojenih ledenih zrnaca

ostane u sjećanju kože, kao da dolazi vrijeme
visoke, bijele ljubavi; potom te gledamo

kako se smiješ, dok staješ u lagahne srneće otiske.
Tvoje iskrive oči žmirkajući svjetlucaju iz snijega

kao da nas gledaš odnekud izdaleka.
Pod našom toplom odjećom spuzne neka druga

svjetlija krv, dok djeca i psi što gaze ispred nas
staju u stope vukova

ne da bi nas pitali.



TA DEŽELA

Kot otroška čela goli pašniki
se bleščijo v soncu, ko rjava, temna svetloba konjev

počiva v hladu dreves.
Prašna bela cesta se vije čez vso dolino

mimo neskončnih čred drobnice;
nekje sem že videl to cesto, nekje v otroštvu,

in senco drevesa, ki pada nanjo,
in ta obraz iz prahu.

Sedem v travo in poslušam oglašanje kamnov
v neki stari hiši, kjer se po nevidnih nitih

dvigajo dolge noge suhih južin,
kot da iščejo goreče, prastaro srce;

v tisti hiši, kjer so na stolih
odtisi pojemajočih rok

in usta, ki so ostala suha, suha od sonca
in tako velikega neba.



TA ZEMLJA

Poput dječjeg čela goli pašnjaci
blješte na suncu, dok smeđa, tamna svijetlost konja

odmara u sjeni drveća.
Kroz cijelu dolinu, mimo beskonačnih stada ovaca,

vijuga se bijela prašnjava cesta;
negdje sam već vidio tu cestu, negdje u djetinjstvu

i sjenu stabla što na nju pada
i to lice iz praha.

Sjedim u travi i prisluškujem zvucima kamenja
u nekoj staroj kući, gdje se po nevidljivim nitima

dižu duge noge paukova kosaca
kao da traže gorljivo, prastaro srce

u toj kući gdje su na stolicama
otisci malaksalih ruku

i usta što su ostala suha, suha od sunca
i tako velikog neba.



FOTOGRAFIJA

Črno beli izdih zaslonke, umerjen s ptico,
ko se spušča čez terase sivih in belih oblakov.

Veter gladi njena peresa, ki polzijo ob robovih
žarečih, srebrnih jezer, in odnaša pogled,

da venomer pada ven iz iskala kot igrača iz rok
zaspanega otroka. V februarskih popoldnevih

se svetloba kot sipek prah oprijema dreves.
Gledam v nebo, ki je zdaj prazno. Do pasu

slečeni hribi se kopajo v bleščečem morju,
temni vrhovi smrek mehko zarezujejo v nizko

sonce in klic kanje še kar odmeva v gozdu,
ko se njena krila že lesketajo tam daleč nad polji.

Stojim ob grmu, s katerega kot slapovi padajo
s soncem tonirana socvetja, naredim nekaj

posnetkov iztegnjenih senc, ki pljuskajo ob
tkanino moje obleke, in poskušam znova posneti

s tresočo se roko in zbranim, mirnim obrazom
zvok redke ptice, ki se skriva v travah.



FOTOGRAFIJA

Crno bijeli izdah zaslona, izmjeren pticom,
što se spušta preko terasa sivih i bijelih oblaka.

Vjetar gladi njeno perje, što klizi po rubovima
zajapurenih, srebrenih jezera i odnosi pogled,

koji uvijek iznova ispada iz tražila, kao igračka iz ruku
usnulog djeteta. U februarskim popodnevima

se svjetlost kao sipki prah hvata uz stabla.
Gledam u nebo, što je sad prazno. Do pasa

svučena brda se kupaju u bljeskutavom moru,
tamni vrhovi smreka se meko urezuju u nisko

sunce i kliktaj škanjca još odjekuje u šumi,
dok mu se krila već presijavaju tamo daleko iznad polja.

Stojim kraj grma s kojeg se osipaju i poput slapa padaju
suncem prošarani cvjetići, napravim nekoliko

slika izduženih sjena, što zapljuskuju
tkaninu mog odijela i pokušavam uzdrhtalom rukom

i sabranim, mirnim licem iznova snimiti
zvuk rijetke ptice, što se skriva u travi.



PRAZNOVANJE II

Nebo je gladko in sivo, kot oko,
ki se zapira, ko je dolgo gledalo v sonce.

Snežilo bo, sprijeta ozvezdja se bodo
kotrljala po naših hrbtih in se topila na koži.

Ognjemeti bodo.
Naši obrazi ne bodo več naši,

vnetljivi bomo in lahko gorljivi,
ko se bodo iskre razcvetale v zraku.

Na tleh bodo trepetale sence visokih ognjev
in neko dekle bo vso v belem stalo ob poti.

Naslednjega dne stopamo v celi sneg
kot v mehek, nepopisan papir.

Okoli nas stopicajo svetlorjavi psi, igramo se.
Moški in ženska se poljubita pod nekim drevesom,

slišati je kot pokljanje vej v gozdu,
ko se na konicah jezikov topijo kristali,

in debla so še temna in mokra,
votla, kot da se v njih rojevajo mlada vesolja.


PROSLAVA II

Nebo je glatko i sivo, kao oko
što se zatvara poslije dugog gledanja u sunce.

Sniježit će, zgusnuta sazviježđa će se
kotrljati po našim leđima i topiti na našoj koži.

Bit će vatrometa.
Naša lica više neće biti naša,

postat ćemo gorivi i lako zapaljivi
kad se budu iskrice rascvjetale u zraku.

Na tlu će treperiti sjene visokog ognja
i neka djevojka sva u bijelom će stajati kraj puta.

Sljedeći dan zagazimo u čisti snijeg
kao u meki, neispisani papir.

Oko nas tapkaju svijetlosmeđi psi, igramo se.
Muškarac i žena se poljube pod nekim drvetom,

čuje se kao da pucketaju grančice u šumi
dok se na vrhovima jezika tope kristali,

stabla su još tamna i mokra,
šuplja, kao da se u njima rađaju mladi svemiri.



POTOPIS

Potoval sem čez kraje z imeni voda,
ki prihajajo in odhajajo, beli studenec, črni potok,

na robu dežele sem prebrodil potok,
v kamnih pod gladino je tlel moder ogenj,

dan je imel obliko sončevega stožca
in njegove sence so šle čez vsa telesa,

dež me je vodil po poti, ko so se v daljavi
spuščale zavese dežja kot monumentalni prividi

v zraku, veter je prinašal nazaj moje srce in telo
in ju sestavljal v drugo telo, ki sem ga gledal

s črnimi, mokrimi očmi, veter je prinesel dol
tudi robove visokih oblakov in slepeče beline

in krhko smrt ptic.
Bleščeče modre luže na poti do slapa so mi vzele oči,

slep sem prišel na visoko planoto,
na obali nekega jezera ob kraju z volčjim imenom

se je ženska preoblačila v kristalno čisto
zeleno vodo v katero sem zaplaval

in bilo je, kot da sem otrok
v njenem telesu.



PUTOPIS

Putovao sam kroz mjesta s imenima voda
što dolaze i odlaze, bijeli zdenac, crni potok;

na rubu zemlje sam prebrodio potok,
u kamenju pod površinom je tinjala modra vatra,

dan je imao oblik sunčeve kupe
i njena sjena je pokrivala sva tijela,

kiša me vodila po putu, dok su se u daljini
spuštale kišne zavjese kao monumentalni prividi

u zraku, vjetar je donosio nazad moje srce i tijelo
i sastavljao ih u drugo tijelo, koje sam gledao

crnim, mokrim očima, vjetar je spustio niže
i rubove visokih oblaka i zasljepljujuće bjeline

i krhku smrt ptica.
Svjetlucajuće, plave bare na putu do slapa su mi uzele oči

slijep sam stigao do visokog proplanka,
na obali nekog jezera kraj mjesta s vučjim imenom

se je ženska presvlačila u kristalno čistu
zelenu vodu u kojoj sam zaplivao

osjećao sam se kao dijete
u njenom tijelu.