Samo ven sem videl avtor
indeed
Zanimiva pesem. Lepo pove, da je človek lahko bolj srečen, če se ne
koplje v bogatstvu, ja to je pač klišejsko, a še vedno velja:),
srečen v drobnih stvareh in ko se mu svet odpre v sijaj in blišč,
pogreša tisto, kar je imel, četudi je na trenutke le zadišalo po
sijaju. Morda je v pesmi tudi poanta, da se radi oklepamo starih
stvari in se težko ločimo od njih. Tu je zanimivo, kako smo si
ljudje različni in verjetno nas je kar veliko, ki nekatere stvari
čuvamo kot svetinjo in se s težkim srcem ali pa nikoli ne ločimo od
nje, nekateri pa znajo pospraviti v svoji glavi in odvržejo, s
pomladanskim čiščenjem, neuporabne in obrabljene stvari. Tu je
tista večnost, ki nas obdaja in se nas oklepa, včasih bi bilo kar
dobro nič ne razmišljati in zavreči. Lahko seveda gre razmišljanje
tudi dlje, ko se naveličamo kakšne zveze jo tudi zavržemo ali pa se
oklepamo stare, ki je že dokaj obrabljena in na trenutke moteča, a
vendar je. Zdaj sem pa zaplula že malo predaleč.
Če se pa osredotočim na pesem, avtor je znal zavreči staro, se
prilagoditi morda, a nekje v notranjosti, ga še vedno grize, a sem
naredil pravi korak? Za obliko ne vem sicer ali so potrebne pike in
vejice, če je pisana z malimi začetnicami. Mislim, da ne, če pa,
naj me pa kdo pouči ali pa avtor pripomni, ja , to je pa z namenom.
Tudi prav:).
lp, ajda