NEIZPOLNJENA OBLJUBA avtor TOMAŽ


Še sprevodi senc zapuščajo obalo,
ki jo plamen sonca zadnjič zaznamuje,
da praznina iz neba na njo dežuje,
kristali solz od zarje oškropljeni,
dehtenje cvetov sončne pomaranče na gladini,
ki je barva njenih ustnic,
razžarjenih od spočetja,
oplojenih s krutimi fotoni ...

Koliko neizpolnjenih obljub v življenju, koliko usod, koliko solza in koliko drhtečih ustnic, ko glas zastane in misel, le zakaj ...
Tomaž, kako znaš s svojo poezijo zlesti pod kožo.

Moj poklon!

lp, ajda