Zrimana v pesem,
se ustavljaš ob mojih kiticah.
Podiraš ograje mojemu vrtu zavedanja.
Prižigaš smernike mojim blodnjam.
V snu skrbiš zame, kot mati prvorojenca.
Polniš s toplino moje hladne ude.
Zasadiš cvetje v nasmeh.
Zajtrkuješ v postelji,
kjer nastajajo spomini prihodnosti.
Vonj kave nosiš namesto nakita.
Tvoje bose noge mi hitijo naproti.
Prepoznavam imena najinih usod,
ki se z odtisom preslikajo v oprijemljivo
enakost.
Ko bi lahko namesto tebe,
a lahko le zate,
dodam ščepec dišave
v najine izbrane dni,
ki hranijo duši, lačni materinske sreče.

Sandra Kocijančič