bi lahko še košček kruha
ali vsaj polovičko zajemalke polente
bojim se, da bo zmanjkalo
samo, da razdelim polento in golaž med vse
odmakne senco
s slepeče svetlobe
sede na vogal mize
stol zaškripa
brazde na licih
sram
sredi izropanih gnezd
na zgaranih rokah
zakrknjen šepet
med presledki bivanja
luknjasto pregrinjalo
in prečute noči
v isti delavski tuti
s packami betona
plazijo se
kot klofuta
treščijo v glavo
razparani šivi
v joku brez obraza
in gnila slama
ko ni hlač
ni puloverja
ni vezalk
ni čevljev
rokavice
kapa
plašč
le berač
in nekje besede
nekoga
smo družba, ki usmerja poglede visoko
presegamo meje
oblike
sedanjost

zabobnijo vrata

prihodnost

se

ne ozre

sheeba