Me razumeš
na kaj namigujem?
dahneš vame.
Pogledaš zvito, lepo.
Mežik kar naravnost -
silhuetna senca telesa
vpija bližnji zid.
Jaz kot moje ime.
In smehljaj.
V lasnih konicah
gibko naslanja
vonj preko mize.
Roke mehko plešejo
med telesom in njo.
Umreš.
Ostane tvoje pismo,
zavito v lepotni plet knjige.

Ob petih ... napisano.

Mateja J.Hočevar