Dvignila se je globina,

ponorela voda je vrtinčila

okrog zmedenega uma telesa,

telo z rokami iskajoč pristan,

na sivih skalovjih približevanja

v rdečih ranah odprtih rezov

so vreščali umi

ne sem, tu ni prostora za druge,

med svojim utapljanjem

loveče sape tonjenja

tonem v lastno pozabo.

Oddaljujem zamahe rešitve

od drugačnih zasedenih ozemelj.

Z omagano vodo in umom

pristajam v dno konca.

V odsevih čistine

se lepo vidi mahanje drugačnih.

Brez rešitve.

Z veliko teorijami preživetja

v hladnem utripu srca.

Ne braneč več lastne blizkosti

in tujosti ljudem.

Le ogenj pojenja

in misel izgublja.

Smisel je ubit.

IŽ-lev