Da seme skali, potreben je čas,
potrebno je sonce, zemlja in dež.
Da času kljubuje mlada rastlina,
globoko v zemljo razprede se korenina.

Rahla sapica nežno jo boža,
sonce jo greje, dež jo odžeja,
bori se, ječi in vetru kljubuje,
ko z letnimi časi se pomenkuje.

Jo zima pokrije, da se spočije,
spomladi pa dež jo spet močno zalije.
So veje košate, je deblo mogočno,
raste v višino in tiho, tiho, piše svojo zgodovino.

Da rastlina mogočno drevo je postalo,
mnogo, mnogo let je preteklo.
Zdaj veje ječijo, korenine slabijo,
z vetrom in burjo težko se borijo.

Mladika kraj nje pa že kuka na plan,
z jutranjo roso umiva si dlan.
Drevesu v veselje in zemlji v dar,
se skrije v zavetje ko pride vihar.

Antonija