V svoji počasni širini pripoveduje o globini, oddaljenosti,
da ostanem na bregu in čakam,
kot da bo brodar vsak čas tu.
Izgubljam se, odtekam z vodo in časom,
hočem se iztrgati bregu in odpluti.
Niham med lahnostjo valovanja
in trdnostjo mirovanja.

Vran je sedel na bližnjo vrbo.
Njegova temna sporočilnost se je ujela z mojo,
ne bo brodarja z druge strani.
V safirni modrini se odpira bolečina,
zastira oči, nobenega zvoka ni.
Tišina se zlije v krik in se stemni.

Sredi mračnih ovojev trepetam,
temni safirni žar utripa pred zaprtimi očmi.
Drget postaja vse močnejši,
ko se razpiram proti neznanemu
prežema neznosna osamljenost,
potem zalije modrina, vedno svetlejša, jasnejša.

Odprem oči, vran sedi na isti veji, nem in nepremičen,
da me še močneje stisne.
Da spregovoril bi in prijatelj mi postal...

dani