Šla sem na mestni avtobus številka 5,
izstopila sem na Glonarjevi,
šla do zaporov na Povšetovi,
da bi obiskala mojega dragega Silva Pluta,
potem pa mi je nekdo od osebja zapora dejal,
da je Plut umrl,
fuck that shit,
oh, sranje,
moj ljubi je mrtev,
kako, da je umrl,
sem ga povprašala,
tresla sem se kot kakšen đanki,
in izvedela,
da je moj ljubček Silvo naredil samomor,
najedel se je močnih pomirjeval,
nisem mogla verjeti,
da je mrtev,
pa tako sem ga imela rada,
umrl je sam,
v samici,
revček ubogi,
kaj je naredil narobe,
saj ni bil nič kriv,
saj so ga po krivem obdolžili umora nekih deklet,
v Aleksincu,
umora Ljubice Ulčar,
rekli so,
da je nevaren psihopat,
jaz pa dobro vem,
da je bil dober človek,
dolgo časa sva preživela skupaj,
hodila na dolge sprehode,
se pogovarjala o vseh mogočih stvareh,
se ljubila pri njem,
v Novem mestu,
bil je tako nežen,
kot še nihče,
bil je ljubeč človek,
zaupala sem mu,
on je zaupal meni,
bila sem njegova miška,
vsaj tako mi je govoril vsak dan posebej,
mi nosil darila,
me ljubkoval,
sedaj pa je revež mrtev,
zakaj, pizda, zakaj,
no,
saj je sigurno v nebesih,
med angeli,
a kaj mi bo to,
saj ga ni več ob meni,
ubožec,
revček,
jokam dan za dnem,
brišem si solze,
ljubezni je bil vreden,
ne zapora,
ne maltretiranja,
preveč je pretrpel v svojem življenju,
Silvo, prosim te, pridi nazaj,
v moj objem,
da bova zopet skupaj,
spet nama bo lepo,
a če se na tej zemlji ne bova več videla,
bom tudi jaz pojedla vse tablete,
ki mi bodo prišle pod roko,
da bom skupaj v raju s teboj,
prepevali bomo in se veselili,
vem,
da zapor ni bil pravo mesto zate,
zate so sedaj le nebesa,
mnogi mislijo,
da se cvreš v peklenskem ognju,
a se krepko motijo,
dragi moj,
se vidimo,
samo, da dobim nekje Dormicum,
kakšni sklerozni ženički ga bom ukradla,
potem ga bom pojedla celo škatlico,
da bova spet skupaj,
v nebesih lepih,
na to kurčevo zemljo pa se ne bova nikdar več vrnila,
ker je preveč kruta zate in zame,
tam zgoraj bova imela mir,
tam ne bo trpljenja,
tam ne bo samice,
velike šest kvadratnih metrov,
tam bo le nekaj,
kar je v zaporu,
dobra obara in beli kruh,
sedaj pa,
zbogom,
moj Silvo Plut,
in zapomni si,
da rada te imam,
kot ima mlada mamica rada svojega otročička,
jokala se bom za teboj vse do smrti,
potem se spet vidiva,
da ne bom več tako sama,
kot sem sedaj.

Neža Matjaževič