Jesen se h koncu nagibala je,
a sonce zemljo še grelo je,
zazrla sem v daljavo se,
kjer uzrla sem Te,
a Ti opazil nisi me.

Ob misli na Te srce vztrepetalo je,
morda pa le,
morda pa kdaj pogleda me;
ko sem spoznala Te,
v srcu mojem zagorela je ljubezen le zaTe.

In vsakokrat ko znova srečava se,
pogledaš me, nasmehneš se,
Tebe veš, o ljubim še, prosim vrni se,
Ti si edini, ljubim Te.

Zato še vedno iščem Te
in upam, da povrneš vse,
čeprav odhajš Ti, v meni še gori,
na dnu srca še tli,
upanje, da moj boš Ti.

Maja Kržišnik