Izgubljena...
Izgubljena...pod tem nebom že od leta 1988
in verjetno še naprej.
Krenila iz svoje sem poti,
zdi se mi, da sem zanič,
da nisem za svoj poklic.
Življenje v prestolnici mojo dušo kakor rak razjeda,
vsaj vse tako izgleda.
Morilec moje duše je tudi služba...
in tisto kar mi še manjka je tudi moška družba...
Pogrešam...
potočka žuborenje,
listov šelestenje,
ptičkov žvrgolenje...
Lepo. A poglej, ko greš iz glavnega mesta proti domu, nekje ob stranski poti izstopi. Poišči senco ob potočku, poslušaj ptice, vodo, se s sabo pogovori, doma v vazo daj šopek s travnika. Radi bomo brali tvoje pesmi, napisane morda v travi.
Pogrešam...
potočka žuborenje,
listov šelestenje,
ptičkov žvrgolenje...
namesto jutra srečam meglo.
In ves ta hrup, škripanje zavor,
kaj tišina je, tu sploh ne vedo.
Vse dobro ti želim,
Marija
Pozdravljeni obe,
Marija, seveda poznam to pesem :)
hvala za vse lepe besede.
Tudi vama želim vse dobro.
Komentiranje je zaprto!