Privabil sem te na svoje magnetno polje; takrat sem

še v pomladanskem večeru trl kristale, mešal cvetove

vrtnic in ostale začimbe za premikanje statičnosti.

Priletela si kot mehko pero sinice, kot krhka lupina

obolelega srca. V iztekajočem času sva krmila zarodek

divje živali; prosta je, neobrzdana, neulovljiva. Lizala

sva si rane, jih praskala in znova božala s krvavimi rokami.

Na steni učna ura. Vsak odbitek kazalca čutiva v drobovju,

vsak trenutek, ki razjasnil bo nebo – čutiva ga nadčutno.

Stopila sva iz kroga dvobarvnosti. Oba veva, da svet je lep,

oba slišiva nebeško poklicanost, medtem pa rastejo gorovja,

razprostira se zemljevid življenja. Popotresni sunki premikajo

plošče najinih teles, premikajo nama kosti in kažejo na razpoke

iz katerih šepetajo svetlobne lise. Pahnila si me v ponižnost;

še nikomur nisem bil takšen učitelj, verjetno še nikomur nisi

bila to tudi sama. Na hrbet ti šivam feniksova krila; priklical

ti bom le najsrečnejšo jato nebesnih smeri. Podarjam ti vse

drage kamne, najslajši gozdni med prelit čez mehko strugo

obeta. Narisal ti bom usodo, da sam bog jo usliši.

Luka Višnikar