Ne neumnosti me spraševat,

če sem jaz imel te res rad,

to so vedeli vsi takrat,

vedela si ti.

 ...

Še si del mojih dni,

zares pa res že dolgo te ni.

Tvoje ime pa bi še rekel kdaj naglas,

tvoj obraz, včas’ iščem med ljudmi,

v kotičku oči se mi včasih zazdi,

da si ti, pa nikoli nisi. 

 ...

Čez nebo plešejo zvezdici,

hitrejši sem jaz, svetlejša pa ti.

ne vidiva se, skozi trdo temo laži,

tuki’ sam, po glav’ božam zdej psa,

ti si pa med ljudmi.

 ...

Padli sta na tla, zvezdici iz neba,

nobena več ne trpi in nobene ne boli,

ne šepeta več, mi stare muzike šepet,

ne želiva več, si spet ujeti v pogled.

 ...

Ne greš pa iz sanj,

se pojavljaš v njih,

ne pa več vsaki dan,

le vsakih mnogo sanjanj.

Zamanj bilo je ran za morje,

slabe volje je muzika od takrat,

ko sem res jaz, imel tebe res rad,

pa brez volje, sam sem moral ostat.

Takrat davno res bilo je obetavno

in enostavno bi preplesala nebo,

tako pa sma zletela iz ovinka,

lahko bi zvezde midva bila,

tako pa sma le utrinka.

 ...

Kot poleti snežinka.

Z. Peperko