Med prsti bojevnika se zlivam v lužo zvezd.

Polnem ozvezdja in vsa bitja vseh planetov so moja srca, ki bijejo ob tonu mrtvih zvonov.

Bim, bam svojih src ne dam !

Plešem na konicah svojih prstov, ki krvavijo.

V meni matere kričijo in se od bolečin kremžijo. Smej se otrok osončja, kajti svet je točka in ti nabiraš svoja spoznanja, da nekega dne le ta bodo globoko pod zemljo pokopana.

Nosila te bom jaz, mogočna reka usode in te popeljala v nove svetle in temne realme, da novih se boš sokov in vin napil.

Počival si v temi in zdaj zopet boš živ, kaj je smisel? 

Ples, pleši angel za to si od nekdaj bil.

mejremameri