Jezero brez bregov
strah v porah
iztiskam kot mozolje
čistim globine
z dna pobiram odpadke
na vršičkih dojk obešen sunek vdiha
potone v vsa nahranjena usta
odtegnjena
izdolbem žlice
roke sem že dala
s smehom ki se napenja iz lupine
mezi skozi razpoke svetloba
na kaj naj jo pripnem da traja
čisti človek pozablja da ima škržne loke in vsaj po mojem, precej neandertala in drugega v sebi.
na kaj pripeti svetlobo ..., ne vem.
za delfina pravijo, da ko se preneha smejati, umre.
upam, da nisem preveč v temo brcnil.
lp, m
...na Sonce?
Ld
Tanja
na kaj naj jo pripnem da traja
Draga Pi najbolje da jih pripneš na svoje okovane čevlje Najbolj ziher
Lepa pesem lp, Mateja
Svetloba - lahko, jo izpijemo; če smo zrcalo, jo lahko odbijemo. Pa vendar lahko v izpiti svetlobi pripnemo v sebe toplino, v odbiti pa lahko toplina doseže drugega. Morda pa je pesniški subjekt tisti, ki se ogreje in hkrati shrani v toplino besed ...
Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Najlepša hvala, Milan.
lpi
Komentiranje je zaprto!
