Ko svet se strnil je med vse štiri stenske ploskve, 

nenadni poskok privedel je v gibanje;

ta esenca svetla in premočna za

plitvo dihanje, ogreje to zastalo kri in kot

sveta plima priraste na horizontu;

odprta fontana mladosti, (škropljenje

kapljic v zraku) in veter, kot raznašalec

z nasmehom na obrazu, dvigujeta črno

gmoto iz telesa, razlivajočo preteklost iz

mesnatega tkiva; vedno se živi preteklost,

ki le neko drugo ima ime, a ljubiti je potrebno

bodočnost, ki ima taisto ime: tu in zdaj; 

in tu so razrezane paradigme, padajoča

krivulja na grafu; kot žogico jo lopnem s

tal v nove višave; demona na ravni srca,

ki nima le vloge sovraga, je tudi čuvaj pred

vrati v norost; in je življenje v katerem

umirajo slike nekega zamašenega obstoja 

ali zastoja, da porodi se v drugo, večje

življenje; ubijam to žival krvoločno;

odiram jo iz kože, vonjava čemaža na

poti privabi otroka, božanskega, da še

blaznost pobere šila in kopita; pijem

vodo iz izvira, tega samotnega hribovja,

kako prenavlja se v tej samoti; kako ponuja

najdeni vrelec vedno obstojne blaženosti;

in ko se je izgovarjala hvaležnost, zmrazilo

je telo od te zadovoljene resnice in kako

deluje mehanizem tega telesa –

večdimenzionalno, v celoti, in da zgoraj

glave ima oko, ki gleda obe lunarni polobli hkrati; 

potiska ta brezlična zavest, rine v

razprtje; zdravilka prirodna, razpase se kot

plodna semena, če prikliče se jo z ogretim 

glasom, s pravim tonom, da uglašeno zazvenita

v oktavi, popotniški prijatelj, ki tako hrabro

stopaš navkreber; ko zapademo v pasti pogube,

sami smo sebi žrtev in ta žrtev je kreator,

kot tudi budno bitje, odstavljeno iz lastnega 

razpela; zbujena moč, postlana čez svet proste

izbire med enim in drugim; mirno je odprto

srce in to srce bo izumrlo v nesreči, če s slepoto

bomo oklepajoči; pahne nas v umiranje in

srce, ki več ne išče svojega bistva, tako pozabi

na radost, ki sama sebe vliva v čašo, čakajoča,

da 'z nje bi se pilo, se dan za dnem nasmiha

in kot najbolj iskrive oči sveti na poteh, 

kjer pohajamo, se lovimo in se presegamo v

vsak nov trenutek.

Luka Višnikar