Ko v morju speča jutra se zbude,
lebdi nov up, korak se čvrsto sproži
in hodil bi, hodil kot si njega dni     
do lune, zvezd in morja globočin.

Ko usta lačna nastavimo valovom,
ki trejo zobe in barvajo jezike,
ko besede nove na krožniku cveto,
noč razbija kamen in pesem zavpije.

O, le naprej, zavetje primorskega človeka,

naprej vetrovi s trdo zemljo usklajeni,

naprej ta moč, ta zvok davnine,

naj val poboža skalo, zgladi jo do poeta.

Vesna Šare