Če bil bi veter in ti Zmaj
ljubila bi se v plesu sapic
med meglicami na nebu
kakor jate ptic zdaj.

Objemal bi te in crkljal
ti grel bi me in se smejal
proti večeru bi na nebu
ogenj tvoj, rdeč, sijal.

V puščavskem pesku
bi plesala v divjem ritmu
vročega, peščenega viharja.
V barvah peska bi v gore se podala.

Na belem snegu pesek
iz puščave zdaj polega,
v zraku je vročina,
ki jo led in sneg umirja.

Tam ob ognjih so pastirji,
drobnica se prestrašena v gruče zbira,
zgodbe pletejo o vetru
in z junaki proti zmajem se borijo.

Noč bo legla na zemljo
zmajev ogenj obledel na nebu
veter z listjem bo pokrival
vse sledi po sivem nebu.

Če bil bi veter in ti zmaj
objemal bi te in crkljal.
V puščavskem pesku
in na belem snegu
noč bo legla na zemljo
kakor dva utrujena ljubimca
zmaj in veter sta zaspala
za goro.

Tomaž Jevšenak