Vse poti
in stranpoti,
vse blatne stezice,
vsi davni spomini
bežijo, hitijo
se v daljavi
izgubijo.
Pod listjem
se skrivajo
v dežju
se umivajo.
Potujejo poti
z mojimi spomini
od otroštva do sedaj.
Vedno hitreje
in dlje,
a vedno
se vračajo
do domačih ljudi,
do mačkov in psov,
do kavča, omare.
Vse to so moje poti.
Vmes sem jokal
in se smejal,
hodil v šolo,
potoval.
Ležal v blatnem jarku
in se na vrh gore,
na meji,
za domovino bojeval.
Jokal sem,
ko so rastli
otrokom zobje.
Sem popotnik še ko spim;
takrat potujem v kraje
meni neznane.
Skačem po lužah,
še najraje,
če ne smem.
Ljubim poti skozi življenje
a se tistih poti
potem
ne bojim.

Tomaž Jevšenak