BALKONC

Ranem jutru, na balkonu, mladenč trdo stoji,

rad popiva, še raj ga kroka dneve in noči.

Nobeno dekle se mu dolg ne skriva, na pecljih ima oči,

v življenje slo je spustil, dolge ima noči.

   Dol na klopc je knjigo brala, črna kita, sijočih je ramen,

   polna upov, moža željna, žejna je semen.

   Laži, prevare je odgnala, sebi dala prav pomen,

   želi si mati zdaj postati, plemenit je njen namen.

Poldne mehko, mlačna volja mu objemala kosti,

kot sokol za jerebicam dol opreza, vse slastno mu zdi.

Cveti balkon, v srcu dvom pridno ga zavira,

lej, nobeni se ne da, prebira...

   V knjigah mladost zapravljeno iskala,

   da po skriptah doktor se postane je prebrala.

   Dneve z zmagami je polnila, dvoje dece je povila,

   svit z zoro je spojila, da bi si strasti mirila.

Na večer, sneg objel je lubje staro,

balkonsko cvetje šlo v pozabo, srce za šaro.

Mrzla leta, spet dolge so noči sedeče,

»ni je sreče«, trma govori, smrt smeji se mu grozeče.

   Več dobila, kot vložila, trije vnuki so kraj nje,

   zima ji je mila bila, ker gojila je zaupanje.

   Izpolnila sebi je obljubo za bogatega duha,

   modra starka je postala, ne kot on, ki se igra Boga.

Če življenje ni mu dala, ga ji bo vzel,

še mu ni pijače dosti, srka k vratom odhitel,

v nočni halji šel je zatopljen, razmišljujoč,

sledi k vodi so vodile, nič ni vpil na pomoč...

Sandi Šteblaj