V dvorani, ki zveni tako leseno,

se znajdejo oči in ušesa,

dokaj otroško nepripravljena,

le z vtisom naslovov in ikon,

ne pričakujejo nebesa,

niti ne znajo, kaj za to…

Ko udarci zazvenijo, malo levo, malo desno,

oči zaprejo svoja vrata,

da lahko bi dale režiserju prostor.

Tiste ikone zasvetijo, iz krila na nogah,

in napolnijo prostor, kot jutranja kava,

a zvok, ta zvok, je nad vsem.

Instrument poln kladiv,

nikakor nasilen, a udari,

oseba, ki ga upravlja,

povsem nežna, povsem pri stvari,

zvok in slika, jasna kot zrcalo,

doživite ta padec, brez padala.

Ugajalo vam bo.

Roko