Sedela sta na klopci v parku.
Ne splomladi - bil je november,
v zraku nelagodna vlažnost,
pod dežnikom pordela lica.
Govorila sta o novodobni poeziji.
Vpijala je vse, kar je povedal,
bila mu je odličen sogovornik,
a zanj je ta pogovor bil izgovor.
Silni eros, ki je vel iz njenih neder
buril je njegove čute; rad bi jo objel ...
Ona pa ne neha modro govoriti
in utiša valovanje, ki telesnost hoče.
Dotaknila se me je ta tvoja pesem, Nada. Prav podoživljam jo kot igralka v kratkem filmu. Prav vloga zame, mi nekaj šepeta :) :)
lp
pi
Hvala za poglobljeno mnenje! Po eni strani je ta pesmica kot slika, po drugi pa pravzaprav opis odnosov, ki so danes komplicirani, ker dekle razmišlja in v resnici želi strokovno debato ... pozabi, da morda nehote vzbuja željo po ljubljenju ... Fantje današnjih dni morajo znati to prepoznati. Časi se spreminjajo.
Nevidljivi zid...
Granice naše mašte su beskonačne.
Što bi bilo kad bi bilo? ;-)
LP, Ivan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nada
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!