Uhojena pot me vodi ob
studencu v klanec.
Sprva se stopala igraje prehitevajo,
dobre volje si mrmram staro pesem.

Radovedno pogledujem vodo,
kako vrtinči odpadlo listje
in drobne vejice.

Večje skale so ji napoti,
zato vneto liže njihove boke,
obraščene z mahovjem.
Postanem, da se nadiham in odžejam.

Staro jopo položim na tla.
Mehka trava me vabi, naj počinem.
Z razprtimi rokami in nogami
ležim v razkošni postelji.

Nadme se sklanjajo dolge trave,
kaduljo opazim in velike marjete.

Pošten namen, da se povzpnem
na nižji hrib, so končale težke veke,
ki so se najprej še razpirale
in mi nudile pogled na dolino.

Nato so obstale.

Majda Žvokelj