Bršljan prerasel je drevo,

svojo ščebeta mi zgodbo,

dnevno lajnasto pogodbo.

Ko noč še spi, tako glasno,

boli zaspano še uho.

Preden v dan nov sonce vzide,

kljunčkajo se in letijo,

s prhutanjem me budijo,

njih sčebet v prepir zaide,

v mojem snu imam privide.

Res ne vem, kdaj je ljubezni,

ta postal ščebet nadležen,

ni več, srčen, ljubek nežen. 

So prepiri res obvezni,

raje v sanje spev pogrezni.

Vsako jutro tele ptice

razigrane in zadirčne,

le kričavo so izbirčne.

Svoje vpijejo le klice,

razglašene so pravice.

Jaz pa vse je, kar bi rada,

zjutraj v miru malo spala,

ne pred dnem že poslušala,

še pred zoro iznenada,

ko začenja se parada.

Pravijo mi čudovito,

ko te ptički prebudijo,

ni lepo, saj le kričijo.

Jutro v temo je ovito,

sonce za gorami skrito.

Jaz bi v miru poležala.

Sem mogoče nehvaležna,

morala bolj biti nežna?

Ah, ta ptičja je morala,

me popolnoma izdala.

olgasem