Zgolj po nesreči
To luč si vzamem zase
in jo, v pričakovanju temnih dni,
skrbno shranim pod mernik.
Ukradla sem jo čistosti zvezd,
jo bosa skrivala pred lovci
in molčala s povešenimi vekami,
ko je pesem v meni skoraj zamrla.
Otrokom ne bom pripovedovala o tem.
V zgodnjih jutranjih urah,
ko samota potrka s hladno roko,
bom dlani pogrela ob njenem plamenu.
Moj obraz bo v skritem siju zopet mehek in blag.
Brala bom zgodbo,
ki se je zapisala zgolj po nesreči.
... četudi "zgolj po nesreči", lepo se ti je zapisala tudi za nas, tvoje zveste bralce, draga pesnica Polona;)))
... in ja, "to luč si vzamem tudi zase"...
LpB
Hvala, Koni. Naj bo lučk dovolj za vse :)).
Lp, Polona.
Ko je nesreča lahko tudi relativen pojem ...
Čestitka z lirični dotik.
LpL
Hvala, Lidija!
Lp, Polona
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 14. 12. 2022 ob 18:38
- Prebrano 337 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 117.36
- Število ocen: 9