VETER
Pod krošnjo mokro
drhti telo prezeblo,
noč spušča
se nad dolino,
zebe me do kosti,
kje dom moj je,
tega nihče ne ve.
Sam zapuščen sred
mrtve divjine,
jutra so hladna
dnevi neskončni,
toplota prihaja
iz dna duše.
Nikogar ni,
ki mi podal bi roko,
ni jutra ni sreče
le bolečina
seže do srca.
drhti telo prezeblo,
noč spušča
se nad dolino,
zebe me do kosti,
kje dom moj je,
tega nihče ne ve.
Sam zapuščen sred
mrtve divjine,
jutra so hladna
dnevi neskončni,
toplota prihaja
iz dna duše.
Nikogar ni,
ki mi podal bi roko,
ni jutra ni sreče
le bolečina
seže do srca.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dreyc
- 13. 11. 2007 ob 14:19
- Prebrano 777 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 290
- Število ocen: 8
