Še vedno tavam,
po neskončni poti,
v labirintu laži,
v slepem upanju in zmoti.
Kaj se je zgodilo?
Me ne vidiš?
Zakaj kričim, pa me ne slišiš?
Poskušam in se trudim,
dokler mrtev se ne zgrudim.
Si resnična?
Ali sploh obstajaš?
Se v snu z menoj sprehajaš,
me ljubiš,
ali le zavajaš?
Še vedno tavam,
srce vse bolj razbija,
hladna in pusta,
trpkost ljubezni tvoje,
pa ga ubija.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ptica
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!